fbpx

📸 Fotografski vzpon na Slavnik

 

Konec tedna sem se na obetajoče sončno jutro, z vso fotografsko kramo (običajno vzamem večino fotografske opreme s seboj, glede na to, da nikoli ne veš kaj te čaka), odpravil na Slavnik.

Lep, razgleden in spomladi še posebej rožnat vrh v vsej barvni pestrosti.

Vzpon sem zastavil v Prešnici, vasici pod Slavnikom, od koder se do vrha in koče polagoma vzpenja označena pot. Ura je kazala že sedem, zato sem pospešil korak, da ujamem jutranjo svetlobo, ko je sonce še nizko na obzorju in ko siplje še nežno svetlobo na pokrajino in floro.

Kaj kmalu pa sem ugotovil, da je narava v letošnjem letu pohitela s svojim pomladnim prebujanjem. Malce razočaran ob tej ugotovitvi sem se kar samega sebe oštel – zakaj pa nisi krenil vsaj kak teden prej!

No ja, sta mi ostala vsaj pot in vzpon na vseeno prekrasen vrh. 👍

Na srečo pa velja v fotografiji nekakšno pravilo, ki se je pri mojih fotografskih podvigih udejanjilo tudi tokrat. Namreč, ko v naravi iščemo primeren motiv in ustrezne svetlobne pogoje, ki lahko nadgradijo fotografijo na precej višji nivo, se slej ko prej prikaže prizor ali pa detajl, ki kar kliče, da ga ovekovečimo s prekrasnim posnetkom. Torej reklo, nikoli ne obupaj, pri fotografiji vedno velja!

Ko sem iz gozdnate peš poti zavil na makadamsko cesto, ki pelje proti vrhu, upajoč da se bo tu nekje prikazal lep motiv, je v strmem travnatem bregu pred menoj zasijal cvet, ki ga je osvetljevalo sonce. Zgodnja svetloba je bila še nežna in je obarvala cvet in travnik v lepe nianse.

Tale čudoviti cvet na spodnji fotografiji je bil od mene oddaljen kake tri metre. Približal sem ga s tele objektivom (goriščna razdalja 260 mm) in odprl zaslonko (f/6.3):

 

Mak na Slavniku

 

Ker sem bil dobesedno zatopljen v skorajda mrzlični pripravi na posnetek, nisem niti razmišljal, katera roža se je tako elegantno postavila pred objektiv. Ko sem pred dnevi nekaj fotografij z vprašanjem, če kdo pozna ta cvet, objavil na Facebooku, sem prejel res zanimive odgovore. Izkazalo pa se je, da je to vrsta maka. Zanimiv je po barvi cveta, ki je rahlo vijolična.

Veter je portretiranega lepotca in travne bilke vztrajno premetaval v vse smeri, zato sem zaklop oziroma čas osvetlitve nastavil na 1/320 sekunde. Brez stojala pri teleobjektivih običajno ne gre, in sem ga seveda pri posnetku uporabil. V nasprotnem primeru posnetek ne bi imel takšne ostrine.

Za maksimalno ostrino brez šuma pa je bil potreben še ISO 100.

Ojla, pa je rezultat na krasnem posnetku 🎻.

Sledilo je še nekaj portretov istega cveta s podobnimi nastavitvami zaslonke, zaklopa in malce drugačno goriščno razdaljo in izrezom:

 

 

 

 

Mak na Slavniku drugič

 

Mak na Slavniku tretjič

 

Mak na Slavniku četrtič in seveda ne zadnjič

 

Iz fotografij portretiranca se lepo vidi, kako lahko že z majhnim pomikom fotoaparata dobimo drugačno perspektivo in nove detajle.

Po končanem slikanju, urnem pospravljanju fotografske krame nazaj v nahrbtnik in ob vsej silni ustvarjalni vnemi, ki se mi dogaja vselej, ko fotografiram in pozabim na vse okoli sebe, sem seveda spregledal, da nisem zaprl zadrge na nahrbtniku. In sem jo, z namenom da ovekovečim še kak prizor, jadrno popihal dalje.

Sem pa to opazil na vrhu pri koči. In seveda, da sem na poti, bog ve kje, izgubil kos ne ravno poceni fotografske opreme.

Imel pa sem srečo, da je izgubljeni kos na poti opazila in pobrala gospa, ki je prišla na vrh nekaj kasneje.

Sem ji bil neizmerno hvaležen 🙏 🙏🙏. V zahvalo sem ji obljubil eno od fotografij po mojem izboru.

Po končanem fotografiranju maka, me je ob poti pričakalo še kar nekaj fotogeničnih cvetic.

 

 

Kako se imenujejo, pa prepuščam vam, ki ta zapis berete 😎.

 

 

 

Malo pod vrhom prestopim na travnati breg, iz katerega se prikažejo lepi razgledi do morja, Alp in še kam. Je pa sonce že močno prižigalo nad mano in nežne pastelne barvice so izginile. Nič zato.

Se pa v takih pogojih lepo obnese črno bela fotografija.

Škljoc, škljoc in že je nastalo nekaj impresivnih posnetkov panorame in osamelih dreves sredi travnikov ob vrhu Slavnika.

 

 

 

 

 

Po končanem izletu mi res ni bilo žal, da sem se moral tako zgodaj zjutraj odpraviti na ustvarjalni fotografski pohod (ja, vstal sem že ob petih zjutraj).

Naslednjič pa kam drugam.

Živimo v čudoviti deželi, kjer resnično lahko izbiramo, kje bomo uresničili svoj odklop.🙏