Vzpon na Golico po Stari rudni poti

Verjetno Golica privabi največ obiskovalcev v maju in juniju, ko njena travnata pobočja pobelijo nešteti cvetovi narcis.

Za vzpon do koče po markirani poti iz Planine pod Golico potrebujemo približno uro in pol. Če imamo urne noge in nabrušene pete, seveda tudi manj. Z avtom pa se lahko preko Slovenskega Javornika zapeljemo tudi do sedla Suha. Od tam je do koče, celo brez urnih nog in nabrušenih pet, le dobre pol ure hoda.

Bolj vztrajni in kondicijsko dobro pripravljeni pa lahko zastavijo korak že na Jesenicah. Od tam se proti Golici vzpenja Stara rudna pot. Ker sem tudi jaz vztrajen, dobro pripravljen in obenem še fotografsko navdahnjen (ali pač celo mahnjen :-)), sem se odločil, da prehodim to staro in kot se je izkazalo, nadvse zanimivo pot.

Začne se na Jesenicah pri Kosovi graščini, kjer stoji tudi tabla, ki označuje kam naprej. Prav veselo, poln energije in pričakovanj, ves natovorjen s fotografsko opremo in z vsem kar spada k dvodnevnemu pešačenju, zastavim korak. No, pa mi je omenjena vztrajnost že takoj na začetku prišla zelo prav. Pot se je namreč razcepila na levo in desno, oznake, ki bi razblinila dvom, katera pot je prava, pa nikjer. Večinoma, na mojih fotografskih ali pa pohodih kar tako, slej ko prej zgrešim pot, nakar seveda iščem in iščem, dokler pač ne najdem prave smeri. Seveda, zgrešil sem tudi tokrat, in ko hodim gor, dol pa naprej in nazaj, upajoč, da bom našel markacijo ali kakršenkoli že znak, se je našel prijazen domačin, ki je šel z menoj kakih dvajset minut (pa še par sekund zraven) do prave poti, kjer, hvala bogu, je bila pot zopet lepo označena. Le ta se položno vzpenja v prijetni in osvežujoči gozdni senci po Stari rudni poti, po kateri so nekoč tovorili rudo izpod Golice v železarno na Jesenicah.

Na strmejših delih poti so še danes vidne sledi zaradi zaviranja vozov, imenovane “glajžni”. Vozovom, s takratnim imenom “žlajfe”, so kar odstranili zadnja kolesa, da je ruda lepo prispela do železarne in jo ni bilo treba, razsute po strmih bregovih od Golice do dna, pobirati in znova natovarjati :-).

Po kakšni urici hoje se Stara rudna pot priključi asfaltni cesti, ki pelje do vasice Planina pod Golico. Markacije in oznake so tudi tu, bog ve kam, izpuhtele. Ponovno je bilo potrebne nekaj iznajdljivosti in vztrajnosti, da sem na koncu vasi našel izgubljeno pot 🙏, ki se je vzpenjala mimo Markelnovega mlina in žage.

Naprej ob Črnem potoku slikam čebelnjak s čudovito cvetno preprogo na polju pred njim. Blagor čebelam, si mislim.

Čez čas nas markacija usmeri na levo, kjer zapustimo Staro rudno pot in malce strmeje, kot do sedaj, sledim dobro označeni planinski poti. Tu si lahko ogledam, še lepo ohranjen, Korlnov rov z tračnicami, po katerih so nekoč tovorili vozičke z železovo rudo.

Od tu naprej zopet po gozdni poti in prijetni senci navzgor. Tu in tam se pot malce odpre, kjer me obsveti sonce. Na majhnih travnatih zaplatah so svoj prostor našle razne cvetice, ki krasijo pot in kar kličejo, da jih fotografsko ovekovečim. Seveda se nisem pustil prepričevati.

Ko skrbno pospravim fotografsko opremo v nahrbtnik, da ne bi slučajno zopet kje pustil kak kos (se ne bi zgodilo prvič), nadaljujem pot. Meglice (od kje so se vzele, ne vem) so za prav kratek čas pričarale malce drame in kmalu izginile verjetno tja od koder so prišle.

Po štirih urah hoda zagledam kočo, kjer me pozdravijo tudi prve narcise. Hitro naredim tri posnetke. Prvega z zaprto in ostala dva z odprto zaslonko.

V koči se odžejam, malce odpočijem in se že oziram naokoli, v katero smer, da ujamem še kak posnetek, bi se bilo vredno podati. Proti Mali ali Veliki Golici? Pa sem šel kar na obe, sam sebi govoreč, da nisem vsak dan tu. Torej carpe diem obvelja.

In se je izplačalo. Prekrasni fotografski motivi ob zahajajočem soncu, ki sem si jih na začetku poti lahko samo želel. Najprej se podam proti Mali Golici.

Ko opravim z Malo golico se skoraj poženem strmo navzgor še na Veliko Golico, upajoč da bodo noge še dovolj hitre in pete še nabrušene, da ujamem sonce, ki je bilo že blizu črti obzorja.

Pa so nožice vzdržale (bravo jaz, si rečem). Na vrhu sem lahko zajel sapo in užival v čudoviti panorami.

Pospravim in lepo zložim opremo v nahrbtnik, poiščem pohodne palice, ki so ob silni fotografski vnemi ostale nekje za menoj in se po opravljeni nalogi in zadovoljen odpravim proti koči.

Pokonci vzdržim do dvaindvajsete, ko se končno odpravim spat in nastavim budilko na četrto zjutraj. Seveda zopet v velikem pričakovanju, saj me čaka še fotografski finale.

Ko se zjutraj, še v mraku, zehajoč in malce spotikajoč odpravim proti Mali golici me zopet priganja čas. Tokrat, da ujamem sončni vzhod. In se je pojavil. Ampak z polurno zamudo, saj se je moralo jutranje sonce prekobacati še čez plast oblakov in najti luknjo skozi katero je razpršilo svoje žarke.

S temi posnetki sem fotografski del izleta zaključil. Nato se vrnem v kočo, kjer pospravim obilen zajtrk in se odpravim po isti poti nazaj do Jesenic. Tokrat s počasnejšim in lahkotnejšim korakom, saj sem fotografski del naloge opravil.